Svisart

"Tudi po mojem mnenju je veliki švicarski planšarski pes najlepši na svetu. Imamo psičko in dva psa domače vzreje. Navdušuje nas velikost pasme, elegantna telesna zgradba in lepe barve kožuha. VŠPP ima tudi zelo lep značaj. Je čuječ, umirjen, samozavesten in dobročuten. Zelo rad ima vse njemu znane ljudi. Po naravi je zaščitniški in po potrebi varuje svoje Ijudi. 0 njegovi zaščitniški naravi je veliko zgodb, zelo znana pa je tista o psu Neru (pes, ki je bil skupaj z Bellom prvi vpisan v švicarsko rodovno knjigo), ki je bil veliki švicarski planšarski pes. Nekega večera je bil Nero s svojim lastnikom v gostilni. Ponoči so šli peš domov Nero, njegov gospodar in močno opiti sosed. Kuža ni tako kot ponavadi spremljal gospodarja, ampak pijanega soseda. Ko je on padel v potok, ga je Nero potegnil iz vode, nato pa ga je spremljal do doma in je pri njem ostal vso noč. V Slovenji je nekaj več kot 700 VŠPP, njihovo število pa se povečuje."

Prvega velikega švicarskega planšarskega psa (v nadaljevanju VŠPP) sva pripeljala iz Švice leta 1996, in sicer psičko Elio von der Rheinebene (skotena 1995), v slovensko rodovno knjigo pa je bila vpisana pod številko 1.

Po prvem parjenju v Švici je Elia skotila le enega živega mladiča, psičko, ki smo jo poimenovali Lara in je ostala doma. V slovenski rodovni knjigi je dobila številko 2. Leta 1999 smo parili Elio in Laro s plemenjakom Axelom v. Guttenton iz Avstrije. Obe psički sta srečno skotili in lahko rečemo, da se je z obema legloma začela slovenska vzreja VŠPP.

Do letošnjega decembra je bilo v slovensko rodovno knjigo vpisanih 712 psov, število legel in mladičev se povečuje, vsako leto se skoti več kot 50 mladičev. Približno 10 odstotkov jih vzreditelji prodajo v tujino. VŠPP so torej v Sloveniji vse bolj priljubljeni, enako pa velja tudi za Evropo, kjer so ti švicarji vse bolj cenjeni, še zlasti v Nemčiji, Avstriji, na Češkem, in zadnja leta tudi na Madžarskem.

Pasma nama je bila všeč že veliko pred letom 1996, ko sva dobila prvo psico. Svoje želje pa nisva mogla uresničiti, ker sva hotela psico dobiti v njeni matični domovini, Švicaji pa psa niso hoteli oddati na "Balkan", kamor so očitno šteli tudi Slovenijo. Zato smo psičko dobili prek svojega prijatelja, ki je bil tedaj predsednik enega od švicarskih kantonov. Psičko Elio je kupil na svoje ime, nato pa sva jo prevzela midva.

V knjigah o psih piše, da je VŠPP eden najlepših psov na svetu in s tem se strinjava tudi sama, čeprav veva, da tako pravi večina skrbnikov za svojega psa. Vsekakor pa je VŠPP nekaj posebnega in je nedvomno v okras vsakega doma in prijetna družinska osvežitev. Sodi med zelo stare molose, njegove prednike pa lahko najdemo na zelo starih slikah in skulpturah. Na njih je ponavadi prikazan kot lastnikov oziroma hišni čuvaj in zaščitnik.

Sodi seveda tudi v skupino pastirskih oziroma planšarskih psov, nedvomno pa je bil nekoč zanesljiv čuvaj pašne živine. Po naravi je stabilen in zaščitniški, zelo rad ima otroke in ne laja brez potrebe. Je zelo privržen svojemu človeku.

Čeprav v njegovi matični domovini Švici in tudi drugje zelo skrbno načrtujejo vzrejne kombinacije prihaja do določenih vzrejnih hib:

- neustrezne barvne kombinacije kožuha

- rjavo obarvan smrček

- težave s komolčnimi sklepi

- bele lice na vratu

VŠPP je vodljiv in učljiv, primeren za šolanje, vendar ne priporočamo učenje obrambe, poudariti pa morava tudi, da ne prenese prisile. Z njm moramo ravnati po načelih uporabe pozitivne motivacije, se pravi pohvale in nagrade.

VŠPP je najbolj primeren za življenje v družini, ki živi v hiši z ograjenim vrtom, tudi na kmetiji, je pes, ki ima rad svobodo. Ni primeren za življenje v stanovanju in nikakor ne sme živeti na verigi. Rad ima dolge sprehode, pri hrani pa ni izbričen. VŠPP ni pes za vsakega človeka, potrebuje skrbnika, ki se bo z njim veliko ukvarjal, zato ga ne priporočamo in ga iz naše psarne ne dajemo ljudem, ki zanje nimajo ustreznih življenjskih razmer. Sicer pa sploh ni zahteven pes, ki potrebuje kakovostno tovarniško pripravljeno hrano (brikete), ko odraste pa mu lahko dodajamo tudi doma pripravljeno hrano. Še najbolje je, da do drugega leta starosti dobi le kakovostne brikete. Pri mladem psu moramo tudi zelo paziti, da ne pride do okruškov na sklepih prednjih okončin, še zlasti na komolčnem sklepu. Pri mladičih, ki so preobilno hranjeni in prehitro rastejo, pa pogosto pride do vnetja pokostnice. Slovenski pasemski VŠPP pa nimajo displazije kolčnih sklepov!

VŠPP je zelo primeren kot reševalni pes, še zlasti za iskanje ljudi v goratih predelih. V planinah in gorah se nasploh zelo dobro počuti.

V naši psarni Svisart smo doslej "pridelali" že 130 mladičev in lahko se pohvalimo, da nobene od njih ni imel omembe vrednih anatomskih hib.

VŠPP dočaka starost od 10 do 12 let, zaradi razmeroma kratke dlake pa je zelo preprost za negovanje.

V naši psarni se z vzrejo VŠPP ukvarjamo že več kot 15 let in imamo torej bogate izkušnje. Še zlasti vzreditelje - začetnike prosim in opozarjam, da naj za vzrejo uporabljajo zares kakovostne plemenjake in plemenke. Zelo pomembno je tudi, da vsakega VŠPP, ki ga nameravamo uporabljati za vzrejo temeljito pregledajo v eni od klinik za hišne živali. Le z zares kakovostnim VŠPP se bomo lahko kot doslej kosali z najboljšimi vzreditelji po Evropi.

Jana in Alojz Babnik