Svisart

Naročilo ter dodatne informacije na telefon 041 611 329 ali elektronski naslov jana@svisart.si

VELIKI ŠVICARSKI PLANŠARSKI PES

Nastanek domačih psov

Pes spada v razred sesalcev, to je razred najvišje razvitega živalskega sveta, tako po svojem fizičnem (telesnem) videzu, kot tudi po razvitosti čutil in po svojih psihičnih lastnostih. Spada v družino mesojedcev in ima zato razvito za mesojedce značilno zobovje. V okviru družine spada pes v družino (rod) Canis (pes, volk, lisica, šakal). V okviru družine spada pes v vrsto (skupino) Canis Familliaris, v katero razvrščamo vse rase in vse pasme domačih psov. Udomačeni psi predstavljajo torej le en člen verige široke družine, imenovane Canidae (kanidi), ki zajema pse, volkove in lisice.

Pred približno dvemi miljoni let so se mesojedi sesalci oblikovali v deset oblik plenilcev, med njimi tudi skupina imenovana kanidi (Canidae) z desetimi skupinami: lisice (več vrst), afriški divji pes, rdeči pes, grivasti volk, pes grmičar, reakunar in psi (Canis), kamor pripadajo volkovi (Canis lupus), šakali, kojoti in hijene. Udomačene vrste (pasme) psov (Canis familiaris) so potomke mesojedih sesalcev in so se razvile iz skupine volkov, ki jih je človek udomačil. Domnevamo, da so predniki sodobnega človeka (npr. neandertalci) vsaj 40.000 let sobivali z volkom, mesojedom in mrhovinarjem ter takrat ena najbolj razširjenih vrst živali.

Človeka je volk spremljal na vsakem koraku. Bil je povezan z njegovimi prebivališči in se je hranil z ostanki živali, ki so jih pobili takratni ljudje. Sočasno z razvojem sodobnega človega (Homo sapiens) se je začel hraniti še bolj blizu ljudi, z ostani njihove hrane. Kamor so se selili ljudje, se je selil tudi volk in tako je vse bolj prihajalo do stika med volkovi in ljudmi. Začela sta živeti drug z drugim, človek je pričel vzgajati zapuščene volčje mladiče in ga je začel uporabljati za svoje potrebe, predvsem pri lovu in odganjanju zveri. S prehodom človeka iz lovca v poljedelca in s tem povezano ustalitvijo gibanja, je proces udomačitve volka stekel še hitreje in ti potomci volka so spremenil svoj način življenja sami od sebe. Svoje je kasneje dodal tudi človek ne toliko z načrtno vzrejo, pač pa s tem, da je imel pri sebi večje število udomačenih psov, ki so se tudi parili pretežno med seboj, saj so psi postali sovražniki volka in so jih ljudje v tem spodbujali. Tako sta se skupini volkov in volkov, ki so živeli z ljudmi sčasoma ločili na dve različni živalski vrsti. Glede na kratko dobo evolucije sta obe skupini še vedno zelo blizu, kar je zlasti opazno v razvoju mladiča do odrasle živali, ko so psi vseh pasem telesno povsem podobni volku in imajo tudi volčje vedenje.

Pes ni le najstarejša udomačena žival, temveč je zelo razširjen in ima poseben način življenja. Je najbližji človeku tako glede stanovanja, kot tudi glede prehrane. Vse druge domače živali po opravljenem delu odhajajo na določen prostor. Po opravljenih nalogah pes odhaja s človekom na dvorišče, je z njim v stanovanju, se giblje med člani družine in je sploh zmeraj s človekom. V dolgih stoletjih sobivanja človeka in volka je nastal domači pes, verjetno že takrat v več različnih skupinah saj so si bili volkovi med seboj različni. Najpomembnejše skupine so bile:

- Severnoameriški volk, katerega udomačeni potomci so Eskimski psi,

- Kitajski volk (Toy španijel, Pekinžan, Čoč-čov)

- Indijski volk (Dingo, Azijski para psi, Hrti, Mastifi) in

- Evropski volk (Mastifi, Ovčarji, Špici, Terierji)

Arheološki dokazi pričajo, da je bil pes prva udomačena žival. Prve slike, ki nam dokazujejo sobivanje psa in človeka so stare več kot 12.000 let in so jih odkrili v jamskih slikarijah v Španiji (Altamira). Nam časovno še bližje so stare egipčanske poslikave in tudi skulpture psov v Egiptu izpred 6.600 let in bližje, podobne hrtom in mastifom ter šele kasneje špicem in terierom. Pred 4.000 leti so že obstajale pasme in pse so v Egiptu vzrejali selekcionirano v različne namene. Vratove psov so krasili z različnimi raznobarvnimi trakovi, poznali pa so tudi že vrvice za vodenje psov.

Slike psov so se ohranile tudi v grški in zlasti v v rimski dobi, ko dobi pes že sedanjo podobo in namen tudi kot hišni pes. Iz rimskega obdobja, nekaj let pred novim štetjem je nastalo prvo znano pisano delo o psih, poročilo o psih De Re Rustica, pisca Marcus Terentius Varro, častnika rimske vojske v Španiji ter pesnika in filozofa. V delu opisuje različne tipe psov in ponuja nasvete glede zdravja, nakupa, prehrane, vzreje in šolanja. Kako podobna vsebina vsem današnjim knjigam o psih!

Psi napadajo hijeno, na sliki iz Egipta med 1555 in 1080 pr.n.št.

(This Egyptian scene, in which a hyena is being chased by dogs, was sketched on limestone between 1555 and 1080 BC. )

Druge teorije o nastanku domačih psov

Obstaja tudi nekoliko drugačna teorija o nastanku domačega psa, ki jo prikažimo s spodnjo sliko, po kateri naj bi se molosi razvili neposredno iz t.i. medvedjega psa (Bear-dog, lat. Daphoenodon), neposrednega potomca kanidov (lat. Canidae, na sliki Canoids, psom podobne živali) iz skupine mesojedih sesalcev kot še hijene (Hyaenidae), cibetke in mungi (Viverridae) in mačk (Felidae). Po tej teoriji so na drugo stran evolucije psov šli prednikov iz katere so izšli tudi vsi ostali psi (Cynodictis) z vokovi (Canis lupus), šakali (na sliki Jackals), divjimi psi (Wild dogs) in lisicami (Foxes). Iz volkov so izšli psi pasem špici (Spitz) in iz šakalov hrti (Sighthounds).

Izvor molosov (Vir: Molosserword.com)

Med pasme molosov štejemo naslednje znane pasme: mastifi in doge, buldogi in planinski in planšarski psi (mednje sodijo vse ovčarske pasme vključno z najbolj znanim nemškim ovčarjem).

Molose v približno sedanji obliki sledimo lahko že od okoli leta 1.000 pr. n.št. v Babiloniji za časa kralja Hammurabija z vsemi značilnostmi velikih medvedjih psov (Bear - dogs) razvitih iz prednikov molosovskih dog znane kot Tibetanski mastif. Za nekatere vemo ime npr. Lik - Ku in njihov namen - hišni čuvaj. Tibetanski mastif je bil kot pasma določen že 650 leta pr.n.št., za kar imamo dokaz v majhni figuri terasaste letoviške vile iz kraja Nineveh za časa kralja Assurbanipal (668-626 pr.n.št.). Seveda je logična domneva, da je pes molosov oz. njegovi predniki sobival z ljudmi še vrsto tisočletij pred tem, vendar o tem ni fizičnih dokazov. Starejše dokaze o psih imamo iz severnejših evropskih krajev, kjer pa so bile to takrat pretežno druge skupine psov, ki so se razvili vzporedno z molosi iz volkov, pasme špicov. In kot tretja skupina so bile pasme prvotnih hrtov (sighthound pasem), z značilnimi dolgimi nogami za lov z naskokom v Egiptu in Aziji, ki so se razvile iz šakalov.

Stara Asairska doga - molos (Vir: Molosserword.com)

Med obema glavnima skupinam psov, med molosi in špici, obstaja vidna razlika, ki jo lahko ponazorimo z naslednjo primerjavo:

Špic (volk) - Spitz (Wolf)	Molosi (Doge) - Molosser (Dogge)
- živi v tropu (A pack animal)	- živi posamezno (Individualist)
- potrebuje velik teritirij (Large territory)	- potrebuje majhen teritorij (Small territory - the owner’s property)
- želi si povečevanje teritorija (A need to expand the territory)	- ne želi povečevanje teritorija (No need to expand the territory)
- tekač, dirjajoč (Trotter)	- stopa(č), korakajoč (Pacer)
- aktiven iskalec hrane (Active search for food)	- pasiven iskalec hrane (Passive search for food)
- številni volčji znaki (Extensive use of signals)	- pomanjklivi volčji znaki (Lack of “wolf-signals”)
- čuva z bevskanjem, laježem in tuljenjem (Guards with yelp, howls)	- tih čuvaj, ne tuli (Silent guardian, do not howl)
- lovski instinkt (Hunting instinct)	- pomakanje lovskega instinkta (Lack of hunting instinct)
- aktiven predvsem preko dneva (Primary active during the day)	- aktiven predvsem preko noči (Primary active during the night)
- želi, da je dominanten (A need to be dominant)	- ne želi, da je dominanten - ker pač ne živi v tropu (Lack of need to be dominant)
- želi višji položaj v tropu (Need to gain a higher position in the pack)	- ne želi položaj v tropu - ker pač ne živi v tropu (Do not need a position in the pack)
- ostane pri življenju brez človeka (Survivor without the help of humans)	- ne ostane pri življenju brez človeka (Not a survivor)
- vedno čuječ (Always “on watch”)	- pomanjkanje čuječnosti (Lack of the “on-watch” quality)
- majhno razumevanje navodil (Low understanding of direction)	- večje razumevanje navodil (High understanding of direction)
- potrebuje močnega, dominantnega vodnika / lastnika (Need of a strong, dominant leader)	- potrebuje močnega, ljubečega vodnika / lastnika (Need of a strong (loving) leader)
- neodvisen od ljudi (Independent)	- odvisen od ljudi (Dependent of humans)
- branitelj tropa in ozemlja (Defender (pack and territory)	- velik branitelj lastnika in ozemlja (Great defender (owner and territory)
- napada v topu (Pack attack)	- napada sam (Individual attack)
- biva na prostem (Living outside)	- biva na prostem (Living inside the house)
- je meso - lahko preživi samo na mesu in obiranju kosti (Meat eater - can survive on only meat and bone)	- je raznovrstno hrano (Omnivorous - unsound changes in the skeleton, joints and skin by too much protein)
- nezaupljiv do tujcev (Suspicious against strangers)	- običajno nezainteresiran za tujce, dokler ne pretijo in ga ogrožajo - ali lastnika / ponoči se jim nagon čuvanja poveča in tujcem ne dovolijo vstopa brez dovoljenja lastnika (Normally not interested in strangers, as long as they do not act as a threat. At night the guardian instincts grows and no stranger is allowed inside the premises without the owner’s approving)

Vir: Molosserword.com , Copyright holder: Ingrid Kral, Sweden, Illustrations: The authors and Katarina von Mosczinsky, Translation from Swedish to English by Kaare Konradsen, July 2002. Corrections by Peter Chattenach Chell.

Molosi - predniki planšarskih psov

Ko nekateri pišejo o pasmi(ah) mastifiov gre v bistvu za molose, katerih ena skupina pasem so mastifi (poleg buldogov in planšarskih psov). Psi molosi so na najstarejših upodobitvah (slikah, skulpturah, opisih piscev) vedno prikazani kot čuvaji lastnika, kot njegovi zaščitniki enkrat proti človeškim napadalcem in vojakom in drugič pred levi in drugimi zvermi. Ti psi so bili uporabljeni tudi za lov in za ubijanje plena tako, da so ga zadržali ali pa pobili za potrebe prehranjevanja ljudi.

Veliki švicarski planšarski pes spada v skupino pastirskih in planšarskih psov. Za razliko od pastirskih psov, namenjenih čuvanju in zganjanju manjše živine (koze, ovce) in psov namenjenih vračanju ubežnih živali k čredi, so bili njegovi predniki namenjeni čuvanju in naganjanju višje in težje živine, predvsem goveda in od tod ime planšarski psi. Manjše živali so zganjali in čuvali manjši in bolj okretni psi, predhodniki sodobnih ovčarskih pasem. V skupini prvotnih planšarskih psov so z nadaljnjo selekcijo in načrtno vzrejo vzgojili, predvsem zaradi vojaških potreb, posebno skupino planšarskih psov. Njihova naloga je bila zganjanje in varovanje čred živali, ki so jo vojske potrebovale za prehrano vojakov na njihovih dolgih pohodih. Ob samem zganjanju čred so služili tudi za vleko in nošnjo opreme in za obrambo, zato so za to delo načrtno vzrejali močne in velike pse. Psi so morali biti bojeviti saj so na nek način sodelovali tudi v samih bojih, kar je vplivalo na selekcijo in načrtno vzrejo borbenih psov. Z osvajalnimi pohodi vojska in trgovskimi potmi so se ti psi, tako kot tudi psi drugih pasem, razširili po vsem svetu.

Verjetno je ta vrsta psov prišla tudi do ljudstva Molosser, ki je živelo na območju Epirskega gorovja, severovzhodne Grčije in južne Albanije, kjer je postala bolj znana kot bojni pes in čuvaj ter je sčasoma dobila ime po ljudstvu - molossi ali kar molosi. Kakšno ljudstvo so bili Molossi oz. njihovo etnična pripadnost ni znano, verjetno pa so bili grško ljudstvo ali Iliri, ali mešanica obeh. Imeli so svoje kraljestvo (Epirote Confederacy) in kralje ter so omenjani v pisanih delih najzgodnejših piscev. Psi so v Sparti igrali pomembno vlogo; na to kaže dejstvo, da so spartanci le bogu vojne za žrtev prinašali pse. Homer je napisal celo himno Odisejevemu psu Argusu, ki je baje edini po dvajsetih letih prepoznal svojega gospodarja in je takoj po tem poginil. To je obdobje 12. stol. pred našim štetjem, ko so Trojo zavzeli, osvojili in uničili mikenski Grki. Troja je bila mesto na zahodni obali Male Azije. Molossi so v 4. st.pr.n.št. prevzeli grško kulturo. Eden najbolj znanih kraljev Molossov je bil Aleksander Molossian, ki je umrl 330 leta pr. n.št., njegova sestra Olympia pa je bila mati Aleksandra Velikega, makedonskega kralja. Njej je pripadala tudi skulptura stola s psom ležečim pod njim, ki se sedaj nahaja v palači Torlonia v Rimu, in nedvomno prikazuje molosa. Ne z veliko domišljije v njem prepoznamo tudi osnovne poteze VŠPP

Prvo omenjanje psov molossov s tem imenom je Aristotelovo (384 do 322 pr.n.št.) v delu "Historia Animalium" (napisano okoli leta 347 pr.n.št., v prevodu Zgodovina živalstva), knjiga IX., poglavje 1. Omenja več vrst psov, nekateri jih razberejo osem. Obstaja več razlag tega pisanja, nedvoumno pa je, da je pod "psi Molossov" poznal več vrst psov, danes bi rekli pasem, ene za lov, ki da se niso dosti razlikovali od drugih pasem, toda pastirski psi te pasme so po Aristotelovem opisu "superiorni do drugih po svoji velikosti in hrabrosti, ki jo kažejo v spopadih z divjimi živalmi." (več o tem glej Non-contradiction.com spletni strani o Aristotlu; angleški prevod Aristotela: "Of the Molossian breed of dogs, such as are employed in the chase are pretty much the same as those elsewhere- but the sheep-dogs of this breed are superior to the others in size, and in the courage with which they face the attacks of wild animals." - Revised Oxford Translation, ed. Jonathan Barnes, 1994).

Ljudstvo Molossov je bilo bojevito in je imelo svoje mesto med Grčijo, Italijo in kasneje Rimom, podobno kot Makedonci in Siciljanci, predno jih je podjarmilo takrat močnejše Rimsko cesarstvo leta 170 pr. n. št. Ime Molosi za njihove pse so prvi uporabili Grki (Aristotel in drugi pisci) in kasneje Rimljani, ki so jih prevzeli za svoje osvajalne, predvsem vojaške namene in jih imenujejo v spisih "Canis Molossi".

Načrtno so vzrejali bolj okretne, volku podobne pse in ne tako težke, mišičaste, kot so današji mastifi. (več o tem glej Molosserword.com spletni strani o molosih).

Prve, bolj podrobnejše dokaze o teh psih imamo od rimljanov, ki so jih razširili povsod, kjer so se gibale njihovce legije, po vsem rimskem cesarstvu, saj so bili njihov sestavni, formacijski del. Rimljani naj bi te pse prevzeli od ljudstva Molosser, s katerimi so v začetku bili mejaši in so jih kasneje tudi podjarmili. Prve znane upodobitve molosov segajo v rimske Pompeje, kjer so pod lavo in pepelom odkrili tudi nekaj mozaikov s sliko ležečega psa in napisom "Cave Canem" Mozaik psa čuvaja na pasjem povodcu je bil običajno na tleh vhoda v rimljansko hišo z očitnim namenom - o čemer priča napis Cave Canem - je podoben današnjim opozorilnom napisom "Pozor (hud) pes". Upodobljeni so bili psi različnih pasem, nekateri med njimi pa so podobni opisom prvih molosov

Razvoj psov do sedanjih oblik

V času velikih selitev ljudstev so se z ljudmi selili tudi njihovi zvesti spremljevalci - udomačeni psi. Tako so prišli v stik z drugimi vrstami psov in posledično temu je ob vsaki selitvi prišlo tudi mešanja psov. Temu je sledilo novo obdobje, ko so se vrste psov stabilizirale in medsebojno mešale le v določenem krajevnem obsegu in deloma tudi pod nadzorom človeka. Na geografsko zaprtih območjih so se stoletja dolgo psi mešali le med seboj in tako iz roda v rod ohranjali posebnosti posamezne pasme. Deloma, brez nekega posebnega zavedanja, je v razvoj pasem posegal tudi človek s tem, da je v leglih odbiral zdrave pse, pse brez posebnosti, sčasoma pa je spoznal, da so psi več ali manj podobni svojim strašem in je - kolikor se je pač dalo - pazil, da so se med seboj parili predvsem psi podobnih pasem. Spoznal je, da so za določena opravila bolj primerni psi določenega izgleda in to upošteval pri vzreji naslednjih generacij. Tako je tudi vplival na razvoj posameznih vrst psov, npr. lovskih, čuvajev živali, borbenih psov ipd. Stari svet je poznal le pet ras psov in sicer: špice, parijske ali ulične pse (pario - bedno bitje), ovčarje (bolje molose, kamor spadajo tudi ovčarji), hrte in doge. Skozi dolga stoletja srednjega veka je bila do 19. st. oblikovana večina današnjih vrst psov.

Za področje Švice velja podoben razvoj psov s tem, da je bilo območje Švice vse od rimskih osvajanjih do Napoleonovih časov dolga stoletja v nekakšni izolaciji . Razmeroma slaba dostopnost in slaba povezanost z drugimi deli Evrope vse do začetka 19.st. in tudi znana navezanost Švicarjev na tradicijo, zlasti v bolj odmaknjenih dolinah in gorskih predelih je vplivala na to, da so se lahko vse do 19. stoletje ohranile prvotne pasme psov, med njimi vsi švicarski planšarski psi in VŠPP.

Šele v zadnjem obdobju, po letu 1900, po odkritju oz. uveljavitvi Mendelovih zakonitosti dedovanja (Gregor Johann Mendel 1822- 1884) in Darwinovega razvojnega nauka (Charles Darwin 1809-1882), je sčasoma genetika in načrtna vzreja prodrla tudi v vzrejo psov. Dednost (hereditiy; Vererbung), kot fenomen prenosa bioloških lastnosti iz generacije v generacijo je bila s temi odkritji znanstveno utemeljena. Genetika je dokazala, da je dednost posledica prenosa genov od staršev na potomstvo. Geni, ki so lahko med seboj v interakciji, a tudi z okoljem, izdelajo fenotip; zaradi tega so potomci podobni staršem in drugim sorodnikom bolj kot nesorodnim osebkom. Seveda veljajo zakoni dedovanja v celoti tudi za pse in so v osnovi razvidni iz splošnih zakonov dedovanjem ponazorjenih na levi sliki.

S prenosom znanstvenih spoznanj dedovanja v živinorejo je postopoma le ta prodirala tudi v vzrejo psov, kar je privedlo k oblikovanju pasjih standardov za posamezne pasme psov, tako da je dandanes v Svetovni kinološki organizacije FCI (Fédération Cynologique Internationale, katere članica je tudi Slovenija) vključenih preko 370 standardnih pasem, ki imajo svoje rodovne knjige, standarde in načrtno vzrejo. Eden izmed zadnjih standardov je prav standard za VŠŠP št. 58 z dne 9.4.1933. FCI je bila ustanovljena leta 1911 v Parizu. Osnovali so jo predstavniki Belgije, Nemčije, Francije, Holandije in Avstrije. K tej mednarodni kinološki federaciji sta leta 1912 pristopili še Italija in Španija. Jugoslovanska kinološka zveza (JKS) je bila osnovana 1924. Leta 1928 je vzpostavila zvezo s FCI, v začetku kot stalni opazovalec, 1929 kot pridruženi član. Jugoslavija je postala leta 1936 redni član FCI. Po osamosvojitvi je pristopila tudi Slovenja. Sedež federacije je v Belgiji v mestu Tienen.

Romanski izvor švicarskih planšarskih psov

Kljub vsemu je po dosedanjih raziskavah najverjetnejša razlaga, da so predhodniki VŠPP in vseh švicarskih planšarskih psov izhajali iz rimskih psov molosov, ki so v Švico prišli ob pohodu rimske vojske čez Alpe, to je nekaj desetletij pred začetkom našega štetja, najverjetneje že 58 leta pr.n.št. z osvajanji Julija Cezarja, ko je del Alp po njem tudi dobile ime Julijske Alpe, nedvomna pa med letom 15 in 12 pr.n.š., ko sta Tiberij in Druz vključila v rimski imperij Alpe s predgorjem vse do Rena in Gornjo Švabsko.

Domneva je, da so nekateri psi molosi ostali tudi po prehodu rimljanov preko Alp v bližini takratnih prebivališč Keltov, ki so se pomešali zromanskim prebivalstvom, ki je ostalo v po prehodu rimljanov in varovalo komunikacije ter naselja, na vsej poti rimskih legij. Ali so Kelti imeli na tleh današnje Švice že udomačene pse ni znano. V naslednjih dveh stoletjih nove ere je bilo to območje miru ni razvoja, ki ga je omogočala odlična cestna povezava preko prelaza Veliki Sv. Bernard na zahodu in prelaza Grisons (Julier, Splügen, Oberalp) na vzahodu proti sedanji Avstriji, ki je povezovala Švico z Rimom, središčem cesarstva in vzhodno Evropo. Ob rimski cesti (glej sliko na levi) so zrasla nova naselja npr. Augusta Raurica (Augst, blizu Basla) in Aventicum (Avenches, med Bernom in Lausanno) glavno mesto v rimski Švici. Po vse močnejših vpadih germanskih plemen s severa je okloli leta 400 bilo konec rimskega prisotnosti, saj so se rimljani morali umakniti vse do pod Alp. Ostali pa so psi potomci rimskih molosov.

Skozi 4 stoletja rimske vladavine nad ozemljem današnje Švicein in vsa nadaljnja, so se švicarski planšarski psi razvijali naprej in se vključili v način življenja svojih novih gospodarjev. Z nadaljnjo načtrno selekcijo so jih ljudje še bolj prilagodili načinu svojega življenja in dela v gorskih dolinah in hribovju ter alpskih prelazih ter jih tako ločili od drugih pasem. Nove naloge in delo teh psov, so bilo zelo podobne vlogi molosov v rimski legiji, saj so tudi Švicarji pasli po planinah črede govedi, vlekli vozičke in služili za obrambo pred zvermi in divjadjo za svoje kmetije, črede in drugo posest. Na podoben način so se oblikovale v drugih območjih druge pasme planšarskih in ovčarskih psov iz skupine molosov, ki so prav tako nastale iz teh rimskih psov v drugih pokrajinah širom Evrope.

Stoletja so švicarske planšarske pse in med njimi tudi VŠPP vzrejali v odmaknjenih švicarskih dolinah in uporabljali za varovanje kmetij in naganjanje živine ter za vleko vozičkov z mlekom in mesom. S časom so se razširili tudi v druge dele Evrope, v Nemčiji, severni Franciji, pa tudi v Belgiji. Bili so močni, tribarvni, včasih črni in rumeno-rjavi ali rumeni psi, popularni pri mesarjih, govedorejcih, ročnih delavcih in kmetih, kateri so jih uporabljali za čuvaje, vlečne pse in jih vzgajali za te namene.

Druge teorije o izvoru švicarskih planšarskih psov

V celoti pa izvor švicarskih planšarskih pasem še ni popolnoma pojasnjen in raziskan. Obstaja še nekaj drugih teorij, med njimi ta, da so švicarski planšarski psi potomci psov, ki so jih na ozemlje današnje Švice zanesli redki popotniki iz Pirenejskega polotoka (Španija in Portugalska) in Galije (ozemlje današnje JV Francije), saj so bili prvi naseljenci Alp na ozemlju sedanje Švice, prav Galci (Karni).

Tudi v tem primeru naj bi šlo za pse molose, ki so jih Feničani privedli iz Babilonije in Asirije s svojim osvajanjem afriških obal Sredozemskega morja in nato preko Gibraltarske ožine še na Pirenejski polotok in nato preko Pirenejev v sosednjo Galijo (Francijo). Potomci teh psov so tudi pasme molosov kot npr. Portugalski pastirski psi (Estela in Castro laborerio), Španski mastif, Španska doga, Pirenejski mastif ipd. Lahko da jih je prvi prenesel kartažan Hanibal na svojem pohodu preko Alp, ko je prišel v neposredno bližino današnje Švice. Kartagina je bila feničanska mestna država na severnoafriški obali (v današnji Tuniziji), ki so jo leta 814 pr. n. š. ustanovili kolonisti iz Tira. Kot eno vodilnih trgovskih mest se je vse močneje razširjala po zahodnem delu Sredozemlja z oporošči v Španiji, na Sardiniji in Siciliji. Hanibala je spremljalo preko 40.000 ljudi, v sovražnem okolju, kar pomeni, da je moral s seboj gnati tudi velike črede živine. In tam kjer so bile črede so bili tudi psi - molosi oz. planšarski in pastirski psi. Pot preko Alp je že tudi povsem v bližini sedanjih švicarskih pokrajin, kjer so se pojavile pasme psov molosov in bile praktično edine oz. prevladujoče vse do napoleonovih osvajan v začetku 19. st.

Tretja teorija pa je izvorna, da naj bi pasme švicarskih planšarskih psov bile v Švici že od nekdaj, iz neolitika in so se razvile iz volkov. In še ena teorija je, da je bilo pač vsakega po malo, da so se vse te pasme med seboj križale v dolgih stoletjih in se oblikovale v sedaj poznane pasme, ki jih je človek v zadnjih 50 letih ponovno oživil in jih ločeno ter načrtno vzgajal. Nedvomno je, da je v tem razvoju glavne značilnosti tem psom dajal prav rimski pes molosov.

Ponovno rojstvo velikega švicarskega planšarskega psa

Na račun vse bolj priljubljene pasme Bernardinec (nacionalni pes Švice) je vse manj ljudi načrtno vzrejalo druge švicarske avtohtone pasme, med njimi zlasti ne največjega psa VŠPP, kar je privedlo skoraj do izumrtja te pasme. Bernardinec je svoje ime dobil leta 1835 po samostanskem redu bratov Bernardincev (sv. Bernard) oziroma po prelazu Velikega sv. Bernarda. Tega psa so vzredili, selekcionirali in izšolali za reševalno službo v alpskem gorskem svetu.

Ob priložnostni jubilejni razstavi, ki je zaznamovala 25 let Švicarskega kinološkega društva, leta 1908, sta dva psa, imenovana kratkodlaki bernski planšarski pes, prvič predstavljala to pasmo za ocenitev. Največ zaslug za nastanek in ohranitev pasme ima geolog in strasten kinolog dr. Albert Heim, ki je bil tudi ocenjevalec teh psov. Ta veliki zagovornik švicarskih planšarskih govedarskih psov je prepoznal v njima starega izginjajočega, velikega planšarskega ali mesarskega psa, z več domačimi imeni: Viehhunde (vlečni pes), Metzgerhunde (mesarski pes) in v novejšem času ljubkovalno Swissy (švicarček) in uradno Grosse Schweizer Sennenhund (veliki švicarski planšarski pes). Spodbudil je švicarske ljubitelje psov k iskanju teh psov po kmetijah, kjer so nato odkrili dovolj psov, da so oživili pasmo. Kasneje so bili priznani kot določena pasma Švicarskega kinološkega društva in prijavljeni kot VŠPP - veliki švicarski planšarski pes v Švicarski pasemski knjigi.

Januarja 1912 je nastalo društvo VŠPP, ki od samega začetka skrbi za to pasmo in jo podpira. Veliko časa je bila pasma po številu majhna, ker je bilo posebno težko najti primerne samičke. Samo od leta 1933 je bilo v Švicarsko pasemsko knjigo vpisanih več kot 50 psov te pasme letno. Kriteriji za čistokrvnost pasme so bili objavljeni 5. 2. 1939 (FCI). Priznanje in razširjenost VŠPP sta se pojavila skupaj z rastočim slovesom o nezahtevni pasmi, ki je zanesljiva in trpežna - saj so jih uporabljali kot vlečne pse v švicarski vojski v prvi svetovni vojni. Tako so po letu 1945 prvič zabeležili čez 100 mladičkov.

Poglej si najstarejše ohranjene fotografije VŠPP, ki jih je zbrala in predstavila Margrit Scheitlin v svoji disertaciji "Der Grosse Schweizer Sennenhund", med.-vet Fakultät, Zürich 1945. Vsi predstavljeni psi so bili rojeni med letiom1937 in 1944.