Pasma Veliki
švicarski planšarski pes (VŠPP) se v deloma
razlikuje od drugih pasem oz. od večini
privzgojenega razumevanja psov. Pasma ni
razširjena, o njej se pri nas razmeroma malo ve,
pa tudi pisanega in drugega gradiva v slovenskem
jeziku, ni prav veliko.
Prvim in tudi
novim lastnikom VŠPP, ki se s pasmo in njenimi
posebnostmi še niso srečali, smo namenili teh
nekaj opozoril, ki izhajajo iz naših dosedanjih
izkušenj.
Osnovna
izkušnja je, da je potrebno pri razumevanju VŠPP
izhajati iz njegovega prvotnega okolja in dela,
ki ga je opravljal:
"... Stoletja so
ga vzrejali v odmaknjenih švicarskih dolinah in
uporabljali za varovanje kmetij in naganjanje
živine ter za vleko vozičkov z mlekom in mesom.
... Bili so močni, tribarvni, včasih črni in
rumeno-rjavi ali rumeni psi, popularni pri
mesarjih, govedorejcih, ročnih delavcih in
kmetih, kateri so jih uporabljali za čuvaje,
vlečne pse in jih vzgajali za te namene" (Prevod
iz standarda pasme)
Razumevanje vrste pasme
Veliki
švicarski planšarski pes se sedaj zaradi svoje
mirnosti uporablja predvsem kot družinski pes in
spremljevalec. Tako kot so pasme različne po
zunanjosti, so različne tudi po značaju in
osebnosti psov, kar spoznamo ko zamenjamo pasmo.
Pogosto nas zavede posploševanje po najbolj
pogostih pasmah, npr. pri nas nemških ovčarjih,
ki spadajo sicer med molose tako kot VŠPP, a med
t.i. službene pse znane po svoji ubogljivosti in
učljivosti. Veliki švicarski planšarski pes
spada v drugo skupino psov, med t.i. delovne pse
(kot tudi rottwailer, mastifi, bernardinec
itd.), za katere je značilna bolj poudarjena
osebnostna lastnost - nedominantnost, kar
pomeni, da neželijo prevladati nad ostalimi
bitji v njihovi bližini (drugi psi, ljudje,
družina). Dolga stoletja selekcije, opravljanja
dela in vzgajanja te pasme na švicarskih
kmetijah, je izpostavila to lastnost in je
povezana s potrebno energijo, ki so jo morali
imeti, da so lahko opravljali vse zahtevano
delo: čuvanje živali in dvorišč, prevažanje
tovorov in vlečenje vozičkov ipd.
Veliki švicarski planšarski pes je tipičen
predstavnik molosov, za katerega je značilno
naslednje:
-
živi posamezno
- odvisen od ljudi , ne ostane pri življenju
brez človeka
- potrebuje majhen teritorij in ne želi
povečevanje teritorija
- stopa(č), korakajoč
- pasiven iskalec hrane
- pomanjklivi volčji znaki
- nima izrazitega lovskega instinkta
- ne želi, da je dominanten, ker pač ne živi v
tropu
- ne želi položaj v tropu, ker pač ne živi v
tropu
- večje razumevanje navodil, učeč
- potrebuje močnega, ljubečega vodnika /
lastnika
- biva na prostem
- je raznovrstno hrano
- tih čuvaj, ne tuli
- napada sam
- aktiven predvsem preko noči
- velik branitelj lastnika in ozemlja
- pomanjkanje čuječnosti, ponoči se jim nagon
čuvanja poveča in tujcem ne dovolijo vstopa brez
dovoljenja lastnika
- običajno nezainteresiran za tujce, dokler ne
pretijo in ga ogrožajo njega ali lastnika.
Za to pasmo so to - glede na njene namene -
potrebne lastnosti, ki ji omogočajo opravljanje
dela, problem je le v tem, da se lastnik
(vodnik) psa mora zavedati velikosti in moči psa
ter jo znati kontrolirati in usmerjati v pravo
smer, saj v nasprotnem lahko preraste v
agresivnost do psov pa tudi ljudi in članov
družine. Glede na velikost in moč velikega
švicarskega psa je to lahko to v določenih
trenutkih in situacijah celo nevarno. Potrebno
je obvladovanje psa.
Obvladovanje
psa
Osnovni
problem v odnosu pes - lastnik/vodnik je, kdo
koga vodi: pes človeka ali človek psa. Problem
izhaja iz narave psov, ki so bili, preden jih je
človek udomačil, živali, ki so živele v tropu.
Po svoji naravi še vedno težijo k vodenju tropa
oz. v kolikor jim to ne uspe, se želijo v
hierarhiji tropa uvrstiti čim višje. Tako tudi
počne vsak pes, ki živi s človekom in skuša,
naravno, voditi svoj trop.Pri manj dominantnih
pasmah je to manjši problem, pri tej pasmi pa se
moramo tega zavedati predno se odločimo zanjo.
In drug problem pri obvladovanju VŠPP je v
njegovi moči in velikosti, ki zahteva za
obvladovanje psa določeno moč ali pa dobro
naučenost psa za osnovno poslušnost. Ne smemo
pozabiti, da je odrasel VŠPP težak med 40 in 50
kg, in da z lahkoto vleče 150 in več kg težke
vozičke ter da lahko povleče s tako silo, da ji
nismo kos. In situacij, ko pes lahko nenadoma
potegne je na vsakem koraku dovolj, tako v
naravi kot v urbanem okolju. Lahko se bo vse
skupaj srečno končalo s kriljenjem na zadnjem
delu pasjega povodca in lovljenjem ravnotežja
ali manjšim padcem, lahko pa se konča z razbitim
nosom ali odrgnino. Da psa obvladamo je, tako
kot pri drugih večjih pasmah, samo ena pot - da
ga to naučimo.
Udomačitev,
učenje in treniranje psa
Za
obvladovanje VŠPP je potrebno dvoje:
socializacija psa in učenje. Oboje je med seboj
tesno povezano zato bomo govorili kar o učenju.
Psa moramo priučiti na naš način življenja, na
red v hiši in širšem okolju. Le to se pri VŠPP
prične razmeroma zgodaj, še ko je, kot pravimo,
psiček v košari. Tu ne mislimo samo na osnovno
higijeno, ki jo mora privzgojiti že rejec legla,
temveč na prilagajanje okolici v kateri bo pes
živel in se gibal ter v učenju osnovnih vaj
poslušnosti: Stoj, Poleg, Sem, Lezi, Prostor.
Obstaja vrsta knjig in priročnikov, ki na
poljuden način razlagajo učenje teh in drugih
vaj poslušnosti, a je vseeno najbolje, da gremo
s mladičkom VŠPP čimpreje v malo šolo, ki je
prirejena tej starosti psa. Skozi igro se bo
mladiček učil osnovnih vaj poslušnosti, se med
drugimi psi in ljudmi socializiral in navajal na
okolje. Ob tem ga moramo voditi tudi v drugo
okolje, s katerim se bo srečeval, na sprehod po
naši ulici, na klepet ob ograji s sosedom, v
bližnjo gostilno pa tudi v mesto, v kakšen
mestni park, kjer se zbirajo psi in njihovi
lastniki, da se jih bo skozi igro navadil.
Vzameno ga tudi v avto in se odpeljemo z njim na
kakšen obisk, stopimo z njim v dvigalo in na
gladek tlak, po nakupih v trgovino, kjer ga
privežemo zunaj, da nas počaka, na priljubljen
izlet v hribe, pod kakšen železniški most in
počakamo, da se čezenj zapelje vlak skratka v
čim več podobnih, vsakdanjih situacij. Namenoma
ga včasih privedemo do tega, da naredi nekaj,
kar ne bi smel, da ga lahko popravimo in mu
dopovemo, da to ne sme. Pri tem je še vedno
najboljša metoda s podkupovanjem oz.
nagrajevanjem s psičku ljubim priboljškom.
Kaznujemo ga v tej dobi - pa tudi kasneje - na
blag a odločen način, z zategovanjem povodca,
ostrejšim glasom in včasih tudi z njemu neljubo
prisilo (npr. s pištola za vodo ga poškropimo,
tako, da ne vidi pištole, zapomnil si bo
neugodje, saj v osnovi pes ni rad moker).
Učenje mora biti prilagojeno starosti psa, pri
mladih psih predvsem skozi igro, ko mlademu
psičku dopovedujemo osnovne ukaze že od prvega
dne, ko smo ga prinesli domov. Pomembno je, da
vedno uporabljamo enak ukaz, in da smo dosledni
pri njegovem izvajanju, kar je pri mladičkih
lažje, saj ga lahko kar sami pripravimo v
položaj, ki ga zahtevamo (pritisnemo k kolenu,
položimo predse, pritisnemo k tlom ipd.).
Zavedati se moramo, da prevzgoja pri tako
dominantnem psu kot je VŠPP, ni možna. In drugo,
v primerjavi s službenimi psi, npr. nemškim
ovčarjem, potrebuje VŠPP zaradi svoje
dominantnosti, za učenje več časa in zahteva
večjo doslednost, potrpežljivost in vztrajnost.
Umestitev psa
v nov dom
Veliki švicarski planšarski pes je v svoji
osnovi zelo socialen pes, kar pomeni, da mora
biti v neprestanem stiku s svojo družino, kamor
uvršča tudi nas in naše družinske člane in sedaj
skupnim domom. Tudi to lastnost pojasni njegov
prvotni namen in s tem povezan način življenja
na kmetijah, dvorišču in večinoma tudi v
osrednjem delu kmečkem hiše ali vsaj v njenem
preddverju. Pes je takrat večino časa preživel z
domačimi in se z njimi družil tako med delom,
kot tudi v prostem času oz. počitku, ko je čuval
dvorišče in hišo ter svojo družino. Tudi naš
VŠPP bo podzavestno pričakoval takšno okolje
zato to ni pes za stanovanje in strogi mestni
center. Najbolje se bo počutil na kmetiji, ki jo
predstavlja zanj družinska hiša z ograjenim
vrtom. Vendar tudi to ni dovolj, potrebuje
neposreden stik z ljudmi, podzavestno želi biti
pri njih, v njihovi bližini. V celoti pa VŠPP ne
bo zadovoljen brez tega, da ga občasno spustimo
tudi v hišo, v dnevno sobo ali vsaj v njen
predprostor. Brez tega pristnega odnosa VŠPP ne
more razviti vseh svojih osebnostnih lastnosti,
zdrav in sproščen značaj.
Posebej spodbudno je dejstvo, da je VŠPP zelo
nezahtevna pasma kar se tiče ležanja pri miru,
ko je npr. na dvorišču, v pesjaku, na terasi ali
pa v hiši. Najde si svoj prostor, ali pa mu ga
dodelimo sami in brez problema leži na njem ure
in ure. Dovolj mu je, da je z nami in ne
potrebuje druge pozornosti, kot je to pogosto z
drugimi vrstami psov, ki so bolj zahtevni. Ko
odraste ni večje nevarnosti, da bi nam zgrizel
kakšen kos pohištva, razen, če ga zanemarimo in
pustimo dolgo časa samega. Seveda bo ves blažen,
ko ga včasih pokličemo, stopimo do njega, ga
nagovorimo in pobožamo po veliki glavi in
plišati dlaki. Psihologi tako ali tako pravijo,
da gladenje, božanje živali, predvsem mačk in
psov deluje na ljudi zelo pomiurjujoče.
Pes potrebuje veliko gibanja in
aktivnosti
V svojih genih
ima VŠPP zapisano delo in s tem povezano
aktivnost, ki v sedanjem času nadomešča njegov
bivši namen delovnega psa. Nekdanje delo
vlečenje vozička, prenašanje tovorov, čuvanje
živali bo zamenjala druga aktivnost, npr. igra,
sprehodi, učenje, obiskovanje razstav,
tekmovanje, delo v lavini, sledenje, in ne
nazadnje tudi čuvanje vrta in hiše, ki bo
pristno in učinkovito. Malokdo si upa, brez
prisotnosti lastnika ali nekoga od domačih,
približati VŠPP na njegovem dvorišču. Tudi pri
aktivnostih moramo biti pozorni na razliko med
VŠPP in drugimi psi, ki smo jih bolj navajeni,
ki so bolj tekaško naravnani (nemški ovčar,
doberman ipd.). Tako npr. tek ob kolesu in
kolesarjenje na sploh, ni primerno za to pasmo
in za kolesarske navdušence VŠPP ni najbolj
primerna pasma. In še to, pes izhaja iz
hladnejšega okolja in je potrebna pozornost v
vročini, ko moramo psu omogočiti, da se lahko
umakne v senco.
Res
pa je, da se psi - in tako tudi VŠPP - navadijo
na določen način življenja, če so le izpolnjene
osnovne bivalne in socialne zahteve določene
pasme. Pri VŠPP seveda ne bomo vsak dan tekali z
njim vpreženim v voz, ali mu iskali čredo, ki bi
jo naganjal in čuval. Bomo pa morali s psom vsak
dan najmanj trikrat na sprehod od tega vsaj
enkrat za dalj časa, npr. pol ure. Sedaj, na
sprehodu ga lahko pustimo, da nas vleče, ko
stopamo za njim, še posebej če gremo v hrib. Ko
se vrnemo se bo zleknil na dvorišču ali v
pesjaku in čuval dom, tako kot je to nekoč počel
na kmetijah. Delo bo zamenjalo predvsem učenje
vaj poslušnosti ali kakšne bolj specialne
discipline npr. sledenje ali delo v lavini, za
kar je naravno obdarjen saj ima odličen voh in
telesne predispozicije. Učenje je - na to ne
pozabimo - za psa razmeroma naporno delo, ne
toliko fizično kot psihično, še posebej ker
moramo vztrajati, da je pozoren in dosleden pri
delu dalj časa in takrat, ko morebiti njemu ni
najbolj ljubo.
Nazaj na vrh!
