“Swissy” (švicarček) je največji in bržkone najstarejši od vseh švicarskih psov.
Nastal je iz vrste molosov, ki so jih v Švico pripeljali Rimljani, sicer pa njegov izvor
še ni popolnoma pojasnjen. V vseh švicarskih kantonih so ga uporabljali za različne namene.
V mnogih kinoloških knjigah je opisan kot najlepši pes na svetu.

Bil je mesarski pes, v vpregi je vlekel kmetijske in obrtniške izdelke, bil je priljubljen čuvaj kmečkih dvorišč. V neki knjigi sva prebrala, da so “psi delali kot konji”- za skromno hrano. Resnično je bilo življenje teh psov trdo, pogosto so vlekli tovore, katerih teža je presegala njihovo moč. Zato so v nekaterih kantonih poskušali s posebnimi predpisi izboljšati življenje teh psov. Tako je bilo v predpisu kantona Mindestristhöhen napisano, da mora imeti pes za vleko višino najmanj 55 cm ter dopolniti starost najmanj 18 mesecev. Pes je lahko vlekel tovor, težak do 150 kg. Predpisali so tudi obliko vprege. V enem od kan­tonov pa so, denimo, prepovedali uporabljati za vleko psice. Psice VŠPP so nenavadno plodne, v leglu imajo tudi do 18 mladičev.
 

Nekoč so velike švicarske planšarske pse imenovali “Old Blaze” (stari blesk). Okoli leta 1800 je pasma zašla v krizo, število psov se je začelo zmanjševati na račun drugih pasem, predvsem bernardincev. Ti rdeče beli psi so postajali vse bolj popular­ni, med seboj so križali različne pse in vse, ki so bili rdeče-bele barve, so imenovali bernardinec. Na prelomu prejšnjega stoletja je ostalo le še ne­kaj velikih švicarskih planšarskih psov (VŠPP), in to predvsem na osamljenih kmetijah, kjer ljudi “pas­ja moda” ni prevzela.

Največ zaslug za nastanek in ohranitev pasme ima geolog in strasten kinolog dr. Albert Heim.  Prvega VŠPP pa je septembra 1908 pripeljal na razstavo psov v Langenthal Franz Schertenleib, ki je velikega, kratkod­lakega črno-belo-rjavega psa kupil pri nekem kmetu. Schertenleib je psa pripeljal na razstavo zgolj zato, da bi videl, kaj bo sodnik rekel o njem. Lastnik je prijavil psa med bernske planšarske pse. Sodnik na razstavi je bil dr. Heim, ki je kmalu ugotovil, da pes ne sodi v nobeno dotlej znano švicarsko pasmo in da je najbrž potomec v prvi polovici 19. stoletja zelo razširjenih švicarskih “mesarskih” psov, ki so skoraj popolnoma izumrli. Dr. Heim mu je dal tudi zdajšnje ime in ga uvrstil med švicarske pasme.

Prvi pisni dokument

0čitno je VŠPP dr. Heima tako prevzel, da je telesno oceno, ki jo je napisal na razstavi, objavil v časopisu za lov in ljubitelje psov (Central­blatt für Jagd und Hundeliebhaber). V ocenjevalni list je med drugim napisal: “Bello (pes, ki je bil kot prvi vpisan v švicarsko rodovno knjigo) je tip starega švicarskega velikega planšarskega (mesarskega) psa, je predstavnik skoraj izumrle pasme, ki še ni vpisana v carsko rodovno knjigo. Z veseljem bi mu dal najvišjo telesno oceno, vendar sem mu napisal prav dobro, ker je bil na razstavi prijavljen kot dürbaški (Dürrbach­ler) pes (zdajšnji bernski planšarski pes).” Ocenjevalni list dr. Heima je prvi uradni dokument, ki dokazuje, da so v Švici še obstajali veliki psi z ostro in kratko dlako. Sreča je bila, da je psa ocenil dr. Heim, če bi bil na njegovem mestu drug sodnik, bi bil VŠPP morda že zdavnaj pozabljena švicarska pasma, saj bi ga sodnik najbrž opisal kot netipičnega dürbaškega psa.
 

 

Izvor je se vedno nejasen

Izvor velikega švicarskega planšarskega psa še vedno ni jasen. Ne bi bilo prav, še bi se zadovoljili s tezo, da je potomec rimskih molosov. Tako kot so Švicarji potomci različnih narodov, so najbrž tudi VŠPP nastali s križanjem kmečkih psov in psov, ki so jih pripeljali popotniki, ki so hodili po državi ali pa so se v njej celo naselili. Švica je bila več sto let, vse do obdobja Napoleona, odrezana od dogajanj v Evropi. Tudi pri vzreji psov je prihajalo predvsem do križanj živali v domačem okolju, tako so nastali posamezni tipi švicarskih psov. 0 čisti vzreji švicarskih psov pa lahko govorimo šele v začetku 20. stoletja. Sicer pa so bili v 18. in 19. stoletju po vsej Evropi razširjeni tako imenovani mesarski psi (Ca­nis familiaris laniarius). Vsi so imeli ostro dlako, kožuh pa rjav, rumen ali z belimi ali pa rjavimi oznakami.

   Širi se po vsem svetu

VŠPP so bili razširjeni tudi v drugih delih Evrope, največ pa jih je bilo v Nemčiji, v severni Franciji, pa tudi v Belgiji. Nekaj jih je bilo tudi v Avstriji, kjer so jih imenovali “mesarski pes”.

Dr. Heim je vedel, da je pasma skoraj izumrla, zato jo je začel predstavljati v različnih časopisih in revijah in Švicarji so se začeli vnovič zanimati za pasmo. Pozval je vse ljubitelje psov v Švici, naj zlasti na osamljenih kmetijah poizvedujejo, ali imajo morda kakega VŠPP, da bi pasmo lahko čim bolj obnovili. Žal je bilo malo psov, ki bi bili dovolj tipič­ni predstavniki pasme. Do leta 1910 so našli nekaj več kot deset predstavnikov pasme, kar je bila skromna osnova za njen razvoj. Kljub temu so leta 1910 ljubitelji VŠPP dosegli zelo pomemben cilj, pasmo so vpisali v švicarsko rodovno knjigo. Rodovnike pa so začeli psom izdajati šele leta 1930.

Dr. Hans Räber, znani švicarski kinolog je zagovarjal tezo, da paritve v sorodstvu ne škodijo pasmi, še so psi, ki jih tako parimo, telesno in duševno zdravi. Dokler so živeli ti psi v švicarskih planinah, so bili najbrž res toliko zdravi, da so jih lahko parili tudi v ožjem sorodstvu, zdaj pa so njihove življenjske razmere bistveno spremenjene. Nič veš niso tako odporni, zato so dovoljene le vzrejne kombinacije psov, ki med seboj niso v sorodstvu.

Leta 1930 je bil vpisanih v rodovno knjigo več kot 50 VŠPP, njihovo število pa je spodbudno naraščalo. Postajali so vse bolj iskani psi in povpraševanje je preseglo ponudbo. Začeli so jih uporabljati tudi v planinskih vojaških enotah. Predvsem zato, ker imajo zelo uravnotežen in miren značaj, so se dobro obnesli na težko dostopnem terenu. Leta 1945 je bil v rodovno knjigo vpisanih že več kot 100 VŠPP.

Število VŠPP je še nekaj let bolj ali manj enako predvsem zato, ker je švicarski pasemski klub postavil zelo zahtevne pogoje za pridobitev vzrejnega dovoljenja. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja ni dovolj le pozitivna ocena zunanjosti in primeren značaj, ampak tudi ustrezno zdravstveno spričevalo. Vzrejne živali, denimo, ne smejo imeti displazije kolčnih in komolčnih sklepov. Menim, da bomo morali tudi v Sloveniji določiti ostrejše vzrejne pogoje, predvsem pa je treba obvezno predpisati tudi rentgensko slikanje komolčnih sklepov. V Švici so še leta 1973 začeli uporabljati za vzrejo izključno plemenjake z displazijo do stopnje 1 in plemenke z displazijo do stopnje 2. Leta 1977 50 vzrejne pogoje še zaostrili in zahtevajo za plemenke enake pogoje, kar zadeva stopnjo displazije.Od evropskih držav je VŠPP največ v Nemčiji, Avstriji, Češki in na Slovaškem. Leta 1970 pa so prvi   VŠPP prišli v Ameriko.

Ker je število teh psov še vedno razmeroma majhno, so vzreditelji po vsem svetu med seboj povezani. Dobivajo se na mednarodnih razstavah, pa tudi s pomočjo internetnih strani.

Kljub razmeroma skrbno načrtovani vzreji imajo VŠPP kan nekaj dednih hib: neustrezne barvne kombinacije kožuha, rjavi smrčki, displazija kolčnega in komolčnega sklepa, bele lise na vratu oziroma na zgornjem delu telesa ipd.

Potrebuje veliko gibanja

Za vse prave VŠPP je značilno, da tako pomagajo vsem, ki potrebujejo pomoč. Poleg dobre prehrane potrebuje VŠPP veliko gibanja. Sprehajanje po dvorišču je seveda premalo, s psom je treba ven, v naravo. Ni primeren za življenje v stanovanju. Všeč mu je, če lahko vsaj del dneva preživi na vrtu ali na dvorišču, kjer rad opazuje, kaj se dogaja okoli njega. Odporen je na vremenske spremembe, njegov letni čas pa je zima, poleti pa sta mu všeč voda in kopanje.

Nazaj na vrh!

Za vse dodatne informacije nam pošljite E-mail : jana@svisart.si 

Copyright © 2000 Svisart d.o.o.. Vse pravice pridržane. Izdelava strani: Forma Brežice d.o.o. 
Posodobljeno: 30 januar, 2006.