Veliki švicarski planšarski pes

Zgodovina

Veliki švicarski planšarski pes (Grosser Schweizer Sennenhund, Greater (great) Swiss Mountain Dog, Grand Bouvier Suisse) ali ljubkovalno "Swissy" je največji in bržkone najstarejši od vseh švicarskih psov. Nastal je iz vrste molosov, ki so jih pripeljali Rimljani, sicer pa njegov izvor še ni povsem pojasnjen. V vseh švicarskih kantonih so ga uporabljali za različne namene. V mnogih kinoloških knjigah pa je opisan kot najlepši pes na svetu.


Prve slike VŠPP, okoli leta 1600

Bil je mesarski pes, v vpregi je vlekel kmetijske in obrtniške izdelke, bil je priljubljen čuvaj kmečkih dvorišč. V neki knjigi sva prebrala, da so "psi delali kot konji" – za skromno hrano. Resnično je bilo življenje teh psov trdo, pogosto so vlekli tovore, katerih teža je presegala njihovo moč. Zato so v nekaterih kantonih poskušali s posebnimi predpisi izboljšati življenje teh psov. Tako je bilo v predpisu kantona Minderstrithohen napisano, da mora pes za vleko imeti višino najmanj 55 cm ter dopolniti starost 18 mesecev. Pes je lahko vlekel tovor, težak do 150 kg. Predpisali so tudi obliko vprege. V enem od kantonov pa so, denimo, prepovedali uporabljati za vleko psice. Naj povemo, da so psice VŠPP nenavadno plodne, v leglu imajo tudi do 18 mladičev.


VŠPP kot vlečni pes

Nekoč so velike švicarske planšarske pse imenovali ˝Old Blaze˝ (stari blesk). Okoli leta 1800 se pasma znašla v krizi, število psov se je začelo zmanjševati na račun drugih pasem, predvsem bernandincev. Ti rdeči beli psi so postajali vse bolj priljubljeni, med seboj so se križali različne pse in vse, ki so bili rdeče bele barve, so imenovali bernandinec. Na prelomu prejšnjega stoletja je ostalo le še nekaj veliki švicarskih psov, in to na osamljenih kmetijah, kjer ljudi ˝pasja moda˝ ni prevzela.

Največ zaslug za nastanek in ohranitev te pasme ima geolog in strasten kinolog prof. Albert Heim. Prvega VŠPP pa je septembra 1908 pripeljal na razstavo psov v Langenthal Franz Schertenleib, ki je velikega kratkodlakega črno-belo-rjavega psa kupil pri nekem kmetu. Schertenleib je psa pripeljal na razstavo zgolj zato, da bi videl, kaj bo sodnik rekel o njemu. Lastnik je psa prijavil med berenske planšarske pse. Sodnik na razstavi je bil prof. Heim, ki je kmalu ugotovil, da pes ne sodi v nobeno do tedaj znano švicarsko pasmo in da je bržkone potomec v prvi polovici 19. stoletja zelo razširjenih švicarski ˝mesarski˝ psov, ki so skoraj povsem izumrli. Prof. Heim mu je dal tudi zdajšnje ime in ga uvrstil med švicarske pasme.


Profesor Albert Heim

Prvi pisni dokument

Očitno je VŠPP prof. Heima tako prevzel, da je telesno oceno, ki jo je napisal na rastavi, objavil v časopisu za lov in ljubitelje psov (Centralblatt für Jagd und Hundeliebhaber). V ocenjevalni list je med drugim napisal: "Bello (pes, ki je bil kot prvi vpisan v švicarsko rodovno knjigo) je tip starega švicarskega velikega planšarskega (mesarskega) psa, ki je predstavnik skoraj izumrle pasme, ki še ni vpisana v švicarsko rodovno knjigo.


Bello, prvi VŠPP zapisan v švicarski rodovni knjigi

Z veseljem bi mu dal najvišjo telesno oceno,  vendar sem mu napisal prav dobro, ker je bil na rastavi prijavljen kot dürbaski (Dürrbachler) pes (zdajšnji berenski planšarski pes)." Ocenjevalni list prof. Heima je prvi uradni dokument,  ki dokazuje,  da so v Švici še obstajali veliki psi z ostro in kratko dlako. Sreča je bila, da je psa ocenil prof. Heim. Če bi bil na njegovem mestu drug sodnik, bi bil VŠPP morda že zdavnaj pozabljena švicarska pasma, saj bi ga sodnik bržkone opisal kot netipičnega dürbaškega psa.

Izvor je še vedno nejasen

Izvor velikega planšarskega psa še vedno ni povsem pojasnjen. Ne bi bilo prav, če bi se zadovoljili s tezo, da je potomec rimskih molosov. Tako kot so Švicarji potomci različnih narodov, so bržkone tudi VŠPP nastali s križanjem kmečkih psov in psov,  ki so jih pripeljali popotniki, ki so hodili po državi ali pa so se v njej celo naselili. Švica je bila več sto let, vse do obdobja Napoleona, odrezana od dogajanja v Evropi. Tudi pri vzreji psov je prihajalo predvsem do križanja živali v domačem Okolju, tako so nastali posamezni tipi švicarskih psov. O čisti vzreji švicarskih psov pa lahko govorimo šele v začetku 20. stoletja. Sicer pa so bili v 18. in 19. stoletju po vsej Evropi razširjeni tako imenovani mesarski psi (Canis familiaris laniarius). Vsi so imeli ostro dlako, kožuh pa rjav, rumen ali črn z belimi ali pa rjavimi oznakami.

Ponovno rojstvo VŠPP

Dr. Heim je vedel da je pasma skoraj izumrla, zato jo je začel predstavljati v časopisih in revijah, ljubitelje psov pa spodbudil k iskanju predstavnikov pasme po samotnih kmetijah, kjer so še vedno služili svojemu prvotnemu namenu. Do leta 1910 so našli nekaj več kot deset predstavnikov pasme, kar je bila skromna zasnova za njen razvoj. Kljub temu so leta 1910 ljubitelji VŠPP dosegli zelo pomemben cilj, pasmo so vpisali v švicarsko rodovno knjigo. Prvi klub za VŠPP pa je bil ustanovljen leta 1912, s pomočjo prof. Heima. Rodovnike za pasmo pa so začeli izdajati šele leta 1930. Že v prvem letu pa je bilo v rodovno knjigo vpisanih že več kot 50 VŠPP. V drugi svetovni vojni jih je Švicarska vojska uporabljala, kot vlečne pse, zato je bilo v letu 1945 prijavljenih že 350-400 VŠPP in okoli 100 mladičev. V naslednjih letih pa se njihovo število ni dosti spreminjalo, ker je švicarski pesemski klub postavil zelo zahtevne pogoje za pridobitev vzrejnega dovoljenja.


Prof. A. Heim z enim od prvih klubov za VŠPP.


VŠPP kot vojaški pes

Širi se po vsem svetu

Pasma je bila mednarodno priznana leta 1939, leta 1968 pa je bil v ZDA uvožen prvi VŠPP. Danes pa se VŠPP hitro razširja po celotni Evropi in ZDA, nekaj predstavnikov pa lahko najdemo tudi v Kanadi. Od evropskih držav je VŠPP največ v Nemčiji, Avstriji, na Češkem in na Slovaškem.

 
Opis: Je trobarven (črno-belo-rjav). Ušesa (trikotno oblikovana) in hrbet ima črna, glava (velika) in noge (močne) ima črno-belo-rjave, rep pa ima črno-bel. Na sredini glave ima belo črto, okli gobca in lička ima rjave, nad očmi pa ima tudi rjave pege, smrček pa je črn.

Šape (okrogle in kompaktne) ima bele, noge pa se iz rjave barve prelevijo v črno. Prsa so tako kot rep (na koncu) bela. Kožuh ima debel približno od 3 do 5 cm
Temperament: VŠPP je pripravljen in željan ustreči, ubogljiv, odličen z otroki, posvečen lastniku, na splošno dober z drugimi ljubljenčki in ni agresiven. Je inteligentna pasma, ki se hitro uči, znajo pa biti tudi trmasti in odločni. Je dober čuvaj svojega doma, lastnika in družine. Laja le, če se sliši kaj nenavadnega. ˝Swissy˝ s svojo toploto in nežnostjo v svoj dom hitro pozdravi goste.

Ta velika pasma odraste počasi, tako umno kot telesno.. Ne bodo srečni, če bodo omejeni na pasje življenja, ampak želijo uživati s svojo družino. Hrepenijo po pozornosti in fizičnemu stiku. So samozavestni in se znajdejo v neznanih krajih. Ne bojijo se čudnih zvokov in neznanih ljudi.
Mere: Samčki se gibljejo med 65 in 72 cm, samice pa v razponu med 60 do 69 cm.
Za težo ne obstaja standard, samci se ponavadi giblje med 45 in 64 kg, samice pa od 36 do 52 kg.
Zdravje: V večini je ta pasma relativno zdravo za njihovo velikost. VŠPP ima veliko manj težav kot pa podobne pasem v njegovem razredu, vendar pa jih tudi on ima, kot so: epilepsija, prebavne motnje in kolčna displazija.
Življenjska doba: VŠPP dočaka starost od 10-12 let
Življenjski pogoji: Dobro se bo počutil tudi v stanovanju, z velikim vrtom. Vendar pa ima kot vse velike pasme najraje veliko prostora.
Aktivnosti: Raven aktivnosti VŠPP je spremenljiva. Potrebna je le zmerna vadba (dolg sprehod). Aktivni so za kratek čas, nato pa bi dremal. Najpogosteje pa raven aktivnosti prilagodijo ravni aktivnosti družine.
Negovanje: Zaradi kratke dlake, je zelo preprost za negovanje.
Redno ščetkanje je dovolj.
ZA NAMI ŽE 20 LET IZKUŠENJ

strokovnost in ljubezen do dela

FOTO GALERIJE

how how, poglejte nas